Contemporary reading events and cross-curricular integration

dr. Igor Saksida, Univerza v Ljubljani, Univerza na Primorskem

Povzetek

Smisel, predvsem pa cilji, dejavnosti in vsebine sodobnega književnega pouka izhajajo iz nekaterih izhodišč didaktike književnosti, med katerimi je bistvena predvsem tipologija branja, ki loči dve temeljni vrsti branja: literarnoestetsko in pragmatično. Med obema tipoma branja se kažejo pomembne razlike na ravni motivacije za branje, besedilne stvarnosti, jezika in tehnike branja, upoštevanje razlik med obema tipoma branja pa je pomembno za načrtovanje in izvajanje bralnega dogodka ter vrednotenje učnih gradiv.

Pri razlaganju značilnosti in vloge literarnoestetskega branja, tj. branja domišljijskih besedil, so predvsem pri bralčevem zaznavanju, doživljanju, razumevanju in vrednotenju kakovostne književnosti v ospredju naslednje določilnice bralnega odziva: bralčevo priznavanje avtonomije ustvarjalčevega pogleda na svet (Jež v pesmi lahko nabada hruške na bodice, čeprav jih v realnosti ne.), vrednotenje vsebine in oblike (Ne le, kaj je povedano, ampak tudi, kako.) ter uravnoteženost temeljnih funkcij literarnega besedila v povezavi s človekovimi esencialnimi potrebami (spoznavne, etične in estetske). Iz tovrstnega odzivanja je mogoče izpeljati temeljna priporočila medpredmetnega povezovanja, ki so: ne izenačujmo raznolikih bralnih motivacij, ne ukvarjajmo se pretirano s slovnično analizo, tudi ne z razlago neznanih besed in ne opismenjujemo ob umetnostnih besedilih. Poleg nujne depedagogizacije mladinske književnosti, ki je znana že stoletje, sodobna kritika poudarja nekatere poteze mladinske književnosti, ki jo bistveno ločijo od neumetnostnih besedil; to so nonsens, večtematskost, mitskost (pravljičnost) in problemskost sodobne književnosti.

Korelacija med predmeti je smiselna, kadar drugi predmeti ali področja podpirajo poglabljanje literarnoestetskega doživetja ali omogočajo problemsko vrednotenje leposlovja; v tem smislu se kažejo očitne možnosti medpredmetnega povezovanja med umetnostnimi področji, družboslovjem, sodobnimi medijskimi poustvarjalnimi interpretacijami prebranega, pa tudi z gibanjem; nikakor pa ne z naravoslovno-matematičnimi vsebinami, še posebej ne, če leposlovje služi kot (neustrezna) motivacija zanje.

Ključne besede: pouk književnosti, načrtovanje, medpredmetno povezovanje.

Viri

• Grosman, M. (2004). Zagovor branja. Bralec in književnost v 21. stoletju. Ljubljana: Sophia.
• Kordigel Aberšek, M. (2008). Didaktika mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
• Krakar Vogel, B. (2014). Bralna pismenost med teoretičnimi načeli in poučevalno prakso. Slovenščina v šoli. XVII (3-4), 25– 35.
• Saksida, I. (2016). Dvogovorni bralni dogodek na visokošolski ravni (Dialogic reading event at the higher education level). V: Aškerc Veniger, K. (ur.): Izboljševanje kakovosti poučevanja in učenja v visokošolskem izobraževanju: od teorije k praksi, od prakse k teoriji (Improving the quality of teaching and learning in higher education: from theory to practice, from practice to theory). Ljubljana: Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, 232–238.