Collaborative language learning supported through didactic games

Barbara Cankar, OŠ Matije Čopa v Kranju

Povzetek

Igra je jezik, ki ga razumejo vsi otroci sveta, saj ne ustvarja razlik, ampak povezuje in nevsiljivo spodbuja vključevanje, medsebojno pomoč, podporo in razumevanje. S prefinjeno neverbalno komunikacijo, ki je ključni del vsake igre, pa se otroci z igro ne le lažje učijo, ampak se celo učijo učiti se (Donaldson, 1993). S predvidljivostjo, jasnimi mejami, pravili in vzorci, vzponi in padci ter elementi sreče in smole, igra ustvarja ritem, ki učencem daje občutek varnosti, jih motivira in vabi k sodelovanju.

Premišljena uporaba didaktičnih iger pri pouku tujega jezika tako ne le spodbuja komunikacijo in s tem praktično uporabo ciljnega jezika, ampak učencu daje možnost za varno preizkušanje že osvojenega znanja, učenje na napakah, ugotavljanje lastnih močnih in šibkih področij, dokazovanje znanja z govornimi, pisnimi ali gibalnimi dokazi, zastavljanje novih ciljev ter ustvarjalno reševanje problemov. Didaktične igre tako že vsebujejo številne elemente sodobnega poučevanja, formativnega spremljanja, ki tako kot igre, v središče postavlja učenca in mu omogoča doseganje glavnega učnega cilja učenja tujega jezika, tj. funkcionalno rabo jezika.

Dobra didaktična igra je torej tista, ki vsakemu sodelujočemu nudi možnost, da je uspešen – neglede na njegovo predznanje – in mu daje možnost, da napreduje. V ta namen lahko učitelji tujega jezika učinkovito uporabljamo tudi že vsem dobro znane igre kot so Črni Peter, Človek ne jezi se, Kače in lestve, Spomin, Activity! Twister, Ristanc, kvize, igre s kockami ali pa nekoliko manj znane igre kot sta igri Snap! in Dobblo. Pri tem velja posebno pozornost nameniti ne le možnosti prilagajanja iger različnim temam in jezikovnemu znanju, ampak tudi jeziku, ki ga učenci uporabljajo med samo dejavnostjo in načinu komunikacije med sodelujočimi. Premišljeno izbrana, dobro načrtovana in dosledno spremljanja didaktična igra, ki vključujejo kvalitetno povratno informacijo s strani soigralcev (in učitelja), učenca spodbuja k osebni rasti in prevzemanju odgovornosti tako za že osvojeno znanje kot tudi za načrtovanje in izvedbo nadaljnjega učenja. Hkrati spodbuja socialno interakcijo, uri potrpežljivost, sodelovanje, prilagajanje, sprejemanje neuspeha in predvsem krepi medsebojno komunikacijo in vrstniško učenje. Z učenca pa je v prvi vrsti zabavna, hkrati pa mu daje občutek sprejetosti, slišanosti in pomembnosti.

Ključne besede: tuji jezik, igra, načrtovanje, komunikacija.

Viri:

• Donaldson, O.F. (1993). Playing by Heart: the vision and practice of belonging. Deerfield Beach, Florida: Health Communications, Inc.