Zanos, ki vodi

Entusiasm that leads

Željka Adamčič, Osnovna šola in vrtec Ankaran

Povzetek

Tako učitelj kot ravnatelj sta vodja. Trdnost in uspeh pri opravljanju vodstvenega dela sta odvisna od ustrezne komunikacije, vložkov v soustvarjanje pozitivne klime in skrbi za profesionalno rast.

Vodenje vzgojno-izobraževalnega zavoda je sestavljeno iz številnih dimenzij, ki sooblikujejo uspeh, kakovost in inovativnost vzgojno izobraževalnega zavoda. Delim jih v štiri stebre na katerih sloni interakcija, uspeh in učinkovitost vodenja, poučevanja in učenja.

1. Motivacija ali motivacijsko vodenje kot predpogoj, da se udeleženci ustvarjalno in kritično aktivirajo v procesu vzgoje in izobraževanja. Dobro motiviranim udeležencem je tako zagotovljen večji uspeh pri vodenju, poučevanju in učenju. Motiviran vodja ustvarja pogoje za ustvarjalnost na področju usvajanju znanja in vzpostavitve sodelovalne in zaupne klime.

2. Komunikacija kot osnovno »sredstvo« naj bo spoštljiva, konstruktivna, sprotna in dvosmerna. Sproži odkrito in transparentno sodelovanje vseh deležnikov v vzgoji in izobraževanju. Sodobni mediji ponujajo vrsto komunikacijskih poti, kar še ne pomeni, da so vsi ustrezni, zato je velikega pomena ustrezen izbor komunikacijskega kanala, ki ne sme nadomestiti osebne komunikacije.

3. Pozitivna klima, ki sloni na občečloveških vrednotah, naj bo načrtno in sistematično negovana, saj so dobri odnosi pogoj za uspešno delo, učenje, ustvarjalno delo, razumevanje in dojemanje ostalih soudeležencev, ciljev kurikuluma in učnega načrta. Ko ustvarimo varno, spodbudno, spoštljivo in pozitivno naravnano okolje, se sproži usmerjanje otrok in zaposlenih v učinkovit in ustrezen pristop k učenju, k spoštovanju vseh ljudi, prijateljstvu, tovarištvu, poštenju, spoštovanju življenjskega okolja, medsebojnem sodelovanju, pomoči in razumevanju.

4. Profesionalna rast ali stalno strokovno izpopolnjevanje je ena temeljnih predpostavk uspešnega učenja in opravljanja pedagoškega poklica. Znanje pridobljeno v začetnem izobraževanju strokovnih delavcev v vrtcu in šoli, ne zadošča, zato razvijanje lastne profesionalnosti pomeni nenehno odzivanje na potrebe stroke, osebnostne rasti ter na razvojne zahteve in pričakovanja družbe v kateri živimo. Strokovno izobraževanje omogoča uporabo in širjenje znanja med vsemi deležniki, krepitev močnih področij zaposlenih in pripomore k odpravljanju šibkejših področij. Tako ima profesionalna rast začetek v vsakemu posamezniku, ki išče rešitve in izboljšave v lastni praksi, literaturi, na medsebojnih hospitacijah, na individualnih in skupnih izobraževanjih ter na izmenjavah dobre prakse in izkušenj. Tak pristop je temelj profesionalne rasti posameznika in učinkovitega delovanja v skupnosti.

Ključne besede: motivacija, komunikacija, klima, profesionalna rast.

Viri

  • Pevec, M. (2013). Vodenje za učenje kot dejavnik razvoja osnovne šole, letnik 11, številka 1, str. 63-74, 140.
  • Zupančič, J. (2013). Vodenje v vzgoji in izobraževanju, letnik 11, številka 1
  • Bele, L. (2013). Vodenje v vzgoji in izobraževanju, letnik 11, številka 2
  • Čačinovič Vogrinčič, G. Mešl, N. (2019). Socialno delo z družino, Soustvarjanje želenih izvidov in družinske razvidnost. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
    Loreman, T. (2009). Respecting childhood. London: Continuum.
    Peček M., Lesar I. (2006). Pravičnost slovenske šole: mit ali realnost. Ljubljana