Why student don’t ask questions?

Polona Legvart, OŠ bratov Polančičev Maribor

Povzetek

Postavljanje vprašanj je pedagoški problem, znan od Sokrata dalje, in pri njegovi obravnavi je pogosto tudi vračanje k njegovi izkušnji. Dejstvo je, da so vprašanja učencev zelo redka, a tudi absolutno prevladujoča vprašanja učiteljic so pretežno nižje ravni po Bloomovi taksonomiji. Oboje kaže na neizkoriščen potencial vprašanj in po Deweyu na slabo učenje.

Beck deli vprašanja učencev na proceduralna, neartikulirana, naivna, izsiljena, raziskovalna, diskutabilna in razdiralna. Toda za učiteljico morajo biti vsa dobrodošla. Susskind je raziskal vprašanja učencev v odnosu na njihovo radovednost in opredelil tri bistvene dejavnike: kognitivno kompleksnost učne snovi, njeno relevantnost in psihološko varnost.

Sokratski seminar je preizkušen pristop spodbujanja učencev k postavljanju vprašanj, za katerega je Wiggins izdelal podrobno metodiko. Razpravljanje ni namenjeno samemu sebi, ampak vzajemnemu reševanju zastavljenega problema ali odkritju pomena obravnavanega besedila, pri čemer se je mogoče opreti na dialoško pedagogiko.

Predstavljamo primer Sokratskega seminarja, ki smo ga izvajali z učenci tretjega razreda pod naslovom »Si danes že kaj pametnega vprašal?«. Jedro je kritično branje Andersenove zgodbe »Cesarjeva nova oblačila«, ob tem pa učenci spoznajo Sokrata in sodobno parafrazo njegovega izreka »Vem, da nič ne vem …..« , katere avtor je Slavoj Žižek.

Ključne besede: vprašanja učencev, aktivno učenje, radovednost, Sokratski seminar, dialoška pedagogika.

Viri

• Beck, T. (1998) Are there any question? Teaching and Teacher Education, 14 (8) 871-886.
• Dewey, J. (2012) Šola in družba. UL: Pedagoška fakulteta
• Susskind, E. (1979) Encouraging Teachers to Encourage Children’s Curiosity: A Pivotal Competence. Journal of Clinical Child Psychology, 8 (2) 101-106.
• Wiggins, G. (2004) Socratic Seminars: Guidelines http://www.bright.net/~dlackey/2004/10/socratic-seminar.html