Individualizacija in učna diferenciacija – odpiranje poti do znanja in vključenosti vseh učencev

Individualisation and differentiation – paving the way for knowledge and inclusion of all students

dr. Klara Skubic Ermenc, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Povzetek

Individualizacija je didaktično načelo, ki od učiteljev terja, da pouk načrtujejo in izvajajo tako, da ima vsak učenec – ob upoštevanju njegovih/njenih zmožnosti, interesov in potreb – možnost kar najbolje usvojiti znanje, razviti svoje zmožnosti in osebnostne lastnosti. Učna diferenciacija pa je organizacijski ukrep, ki omogoča, da učitelji upoštevajo individualne razlike med učenci in dosegajo boljše učne rezultate (Analiza dobrih praks …, 2010; Strmčnik, 1993; Valiandes, 2015; Tomlison, 2017). Pri pouku lahko učitelji diferencirajo učne vsebine, aktivnosti, gradiva, učne oblike in metode, učna okolja, domače naloge, tempo učenja ter preverjanje in ocenjevanje znanja (Westwood, 2003). Individualizacija je univerzalno univerzalno, kar pomeni, da velja za vse stopnje in vse skupine učencev, vključno s tistimi, ki se srečujejo z različnimi ovirami in posebnimi potrebami. Zato je individualizacija tudi pomemben način udejanjanja inkluzivnosti izobraževanja. Inkluzijo razumemo kot vrednotno naravnanost, ki združuje skupnostno in individualistično perspektivo, pri njenem udejanjanju učitelj išče ravnovesje med (1) ustvarjanjem skrbne, sprejemajoče in solidarne učne skupnosti, v kateri se skupaj učijo raznoliki učenci ter med (2) sistematičnim udejanjanjem načela individualizacije, ki v ospredje postavlja specifike posameznega učenca (Arduin, 2015; Haug, 2017; Lesar, 2019; Thomas, 2013).

V predavanju bomo na osnovi analize lastne poučevalne prakse pokazali, kako je mogoče pri učnih urah z načrtno izbiro diferenciranih in individualiziranih didaktičnih prijemov voditi učno različno zmožne učence do znanja in ob tem krepiti inkluzivno klimo v oddelku. Pri tem upoštevamo naslednja vodila: (a) individualizacija in diferenciacija se začneta z učno pripravo; (b) pri načrtovanju in izvedbi pouka iščemo ravnovesje med skupnimi dejavnostmi na eni in individualiziranimi dejavnostmi na drugi strani; (c) pozorni smo na verbalne in neverbalne odzive učencev ter se jim sproti prilagajamo – individualizacija in diferenciacija nista tehnika, sta odnos in refleksija, ki se udejanjata v kontinuumu med spontanim odzivom in načrtovanim, premišljenim ravnanjem.

Ključne besede: individualizacija, učna diferenciacija, inkluzija, skupnost, učna priprava.

Viri

  • Analiza dobrih praks v evropskih šolskih sistemih. (2010). Konzorcij projekta Included. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
  • Arduin, S. (2015). A review of the values that underpin the structure of an education system and its approach to disability and inclusion. Oxford Review of Education, 41(1), 105–121.
  • Haug, P. (2017). Understanding inclusive education: ideals and reality. Scandinavian Journal of Disability Research, 19(3), 206–217, DOI: 10.1080/15017419.2016.1224778
  • Lesar, I. (2019). Izzivi pedagogike pri vpeljevanju inkluzivnosti v šolski sistem. Sodobna pedagogika, 70(1), 50–69.
  • Strmčnik, F. (1993). Učna diferenciacija in individualizacija v naši osnovni šoli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
  • Thomas, G. (2013). A review of thinking and research about inclusive education policy, with suggestions for a new kind of inclusive thinking. British Educational Research Journal, 39(3), 473–490.
  • Tomlinson, C. (2017). How to differentiate instruction in academically diverse classrooms (3rd ed.). Alexandria, Virginia: ASCD
  • Valiandes, S. (2015). Evaluating the impact of differentiated instruction on literacy and reading in mixed ability classrooms: Quality and equity dimensions of education effectiveness. Studies in Educational Evaluation, 45, 17–26.
  • Westwood, P. (2003). Commonsense Methods for Children with Special Education Needs. London: Routledge-Falmer.